Občina Bovec

BOVŠKO OD DOLINE DO PLANINE

MIROSLAV KAJZELJ

Pred kratkim je izšla zanimiva knjiga z naslovom Bovško od doline in planine. Avtor, arhitekt Miroslav Kajzelj,  je po uspešni izdaji monografij  Bovška hiša in Bovška hiša po velikonočnem potresu v sliki in besedi bovško arhitekturno vrednost zajel tudi v manj vredni arhitekturi, ki pa nekemu območju vendarle daje identiteto in je izjemno dragocena ravno zaradi številnih drugih vrednosti.

V prvi izdaji je izšla v nakladi 500 knjig, ob slovenski besedi pa vsebuje tudi angleški prevod.  Tudi fotografije in risbe je prispeval Miroslav Kajzelj, za prevod pa je poskrbela Valerija Karba. Založnik, in izdajatelj je DEBORA.

Knjiga je na voljo na spletnem naslovu www.debora.si in v knjigarni Tejka v Bovcu.

Da bi o knjigi in avtorju izvedeli nekaj več, bo najbolje prebrati spremno besedo dr. Žive Deu.

Veličasten spev arhitekturi Bovškega

- Hvale manj vredna arhitektura
Že najbolj bežen pregled poljudne, strokovne in znanstvene literature o arhitekturnem ustvarjanju v slovenskem prostoru nam pokaže, da so raziskovalne sile umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov usmerjene v vrednotenje stavb s poudarjenim izborom izraznih in oblikovnih sredstev umetnostnih smeri, dob ali posameznih umetnikov. Toda stavbna kultura naših prednikov ne obsega samo ozke skupine vrhunskih arhitekturnih stvaritev – najvidnejših uspehov domačega ustvarjanj ­–, temveč tudi hvale manj vredno arhitekturo, ki je izjemno dragocena zaradi vsebnosti številnih drugih vrednosti.

Prva zapisana opazovanja arhitekture s skromnimi umetnostnozgodovinskimi odličnostmi, ki prevladujejo v raznolikih  slovenskih kulturnih krajinah – v njenem središču so predvsem kmečki, obrtni in trgovski dejavnosti prilagojene razvite stanovanjske stavbe in gospodarski objekti – so rezultat dela zgodovinarjev (Antona Melika) in etnografov (Alberta Franca Siča, Jožeta Karlovška). Korak naprej v raziskovanju predstavljata knjižni deli arhitektov, Rada Kregarja (Hiša na vasi, 1946) in Marjana Mušiča (Obnova slovenske vasi, 1947). Strokovni monografiji, različni po obsegu in obravnavanih podobnosti, povezuje osnovna zgradba. Analitično predstavitev arhitekturnih oblik, razvitih v slovenskih kulturnih krajinah, avtorja skleneta s podanimi usmeritvami za prenovo in sodobni razvoj. Ali, kot je v uvodu svojega dela zapisal Marjan Mušič: Knjiga bo opravila svojo nalogo s tem, da bo pripomogla k razjasnitvi vprašanja o vasi, da bo z jarko lučjo osvetlila našo dediščino in jo neizprosno ločila v slabo in dobro, da bo pripomogla k duhovni preusmeritvi vprašanj o vasi in da bo v nji kmet, ki postavlja streho nad glavo družine in živine, našel pameten nasvet za ureditev domačije v ljudski gradbeni tehniki.

Ob izidu obeh monografij, ki sta nedvomno zaorali ledino v proučevanju tovrstne arhitekture, so sledila leta šibkega raziskovalnega dela in posledično tudi literarnega zatišja. Raziskovanje arhitekturnih stvaritev, ki s svojimi, okolju prilagojenimi značilnostmi zaznamujejo kulturne krajine našega prostora, se je v arhitekturni vedi z večjim zamahom nadaljevalo šele na prelomu dvajsetega v enaindvajseto stoletje. Raziskovalno dejavnost je pospešilo spoznanje, da tvori podedovana arhitektura v poselitvi krajin temeljno prvino slovenske arhitekturne identitete. Podedovana, kajti kontinuiteta razvoja prilagajanja stanovanjskih stavb in gospodarskih objektov zahtevam novega razvoja je bila, žal, že pred pol stoletja in več prekinjena.

Med več kot ducatom v tem času izdanih poljudnih, znanstvenih in strokovnih knjig sta tudi monografiji arhitekta Miroslava Kajzelja: Bovška hiša / The Bovec house (Debora, 1997) in Bovška hiša po velikonočnem potresu (Debora, 1999). Knjižni deli sestavljata dovršeno celoto. V drugi knjigi arhitekt z besedo, sliko in risbo odkrije pravilnosti in pasti pri obnovi poškodovanih stavbnih delov, z idejnimi načrti celovite prenove obstoječih stavb pa nazorno pokaže, kako je mogoče objekte posodobiti z upoštevanjem in varstvom v prvi knjigi odstrtih vrednosti bovškega doma. V sklepni misli je avtor zapisal: Ljudsko stavbarstvo je arhitektura brez arhitekta. Svojo funkcionalno dovršenost in popolnost arhitekturnega izraza, ki z elementi prekaša marsikatero za risalno mizo načrtovano arhitekturo, je zadobila s počasnim postopnim razvojem, z izkušnjami, ki so se posredovale iz roda v rod, brez revolucionarnih preskokov. Zasnova je sledila iz zahtev, ki jih je narekovalo življenje, iz podnebnih pogojev in iz konstrukcijskih možnosti, ki jih je ponujalo lokalno gradivo.

V obeh monografijah odstrte tipološke značilnosti in izjemne vrednosti bovške arhitekture – skoraj dve tretjini bovškega ozemlja je vključenega v Triglavski narodni park – arhitekta in tankočutnega poznavalca bovške pokrajine niso povsem zadovoljile. V zavedanju, da je za kakovostno razvojno varstvo stavbne dediščine treba odkriti tudi vzgibe, ki so narekovali razvoj stavbnih oblik, je svoje raziskovalno delo nadaljeval. Vsaj osem let  je podrobno razčlenjeval bovški prostor in opazoval življenje v njem. Analiziral je posamezne stopnje v razvoju bivalne kulture, poleg pisnih je pregledal tudi množico materialnih virov, tudi takšnih, ki so še komaj zaznavni in jih je bilo treba odkriti. Obsežno raziskavo je sklenil z literarnim delom.

Bovško od doline in planine
V čez tristo strani obsegajoči monografiji z naslovom Bovško od doline do planine nas avtor s prepričljivo besedo, jasno in nazorno tehnično risbo ter množico arhivskih in aktualnih fotografij seznani z raznovrstnimi vzroki, ki so vplivali na razvoj arhitekture, katera delno še sooblikuje vidno podobo bovške kulturne krajine. Od pomladi do zime so se iz leta v leto pomikali prebivalci Bovškega iz doline na planine; v to jih je usmerila dejavnost preživetja, prisilili pa naravni pogoji. V poselitveni strukturi so nastala stalna in začasna bivališča, izvrstno prilagojena naravnim danostim in v tej vase zaprti pokrajini tedaj razviti kulturi bivanja. V publikaciji predstavljeni bovški kmečki domovi v dolinah, prestaje in planine v visokogorju bajajo bovško zgodovino stavbarstva. Izluščena spoznanja (motivi) o zahtevah naravnih danosti, o tedaj razviti kmetijski dejavnosti in kulturi bivanja pa pomagajo razumeti predstavljene arhitekturne oblike in odlike. Res izjemno delo! Prava vrednost arhitekturnih stvaritev v tem delu slovenskega visokogorja namreč zaživi šele s popolnostjo razumevanja.

In če sta arhitekta Rado Kregar in Marjan Mušič prva celovito predstavila arhitekturo slovenskih
kulturnih krajin z razvojnimi vzori, je Miroslav Kajzelj s svojim zadnjim delom, s knjigo Bovško od doline do planine, utrl pot raziskavam, usmerjenim v iskanje vzrokov za nastale raznovrstne stavbne oblike, ki sestavljajo bogato zakladnico naše stavbne dediščine. Kajti razpoznano je, da bo kakovostni razvoj mogoč le s hojo ob starem in z upoštevanjem odlik, ki jih prinaša novo, sodobno. Arhitekt Adolf Loos, pionir moderne arhitekturne miselnosti, je v enem od svojih številnih traktatov zapisal, "da je modifikacija tradicionalne tehnologije sprejemljiva le v primeru doseženega izboljšanja. Za dosego slednjega pa je treba oblike, ki so jih zgradili kmetje, opazovati, ker izražajo modrost prednikov, pretvorjeno v snov. Vendar pa se pri tem ne sme pozabiti raziskati tudi motive za razvite oblike."

Poleg tega, da na svojevrsten način odkriva vzgibe, ki so narekovali povsem praktične in uporabne stavbne oblike, je v monografiji prvič v celoti prikazana tudi visokogorska poselitev in z njo objekti, ki so jih uporabljali le omejen čas v letu. Ker se je način življenja spremenil, je večina teh povsem praktičnih in uporabnih zgradb izgubila svojo namembnost; strehe se počasi sesedajo, kamnite zidove pa počasi razgrajujejo vremenski vplivi in žilavo visokogorsko rastlinje. In čez generacijo ali dve bo ta del naše stavbne dediščine ohranjen le še na straneh tega izjemnega literarnega dela.

Sklepna misel
Občutljiv opazovalec dogajanj v in okrog nas, literarni umetnik Jože Javoršek, je zapisal, "da slovenska vas, kot osnova slovenskih značilnosti, že izgublja svoj značaj; kozmopolitsko mesto z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi se skrivoma razširja po vsej deželi, v zadnjo gorsko vas, v zadnjo skrito kočo. Tujstvo preplavlja naše narodno obličje in iz dneva v dan postajamo del splošnega, srednjeevropsko nedoločljivega in balkansko površnega." Bo doseženo izboljšanje? Zato bodo potrebne hitre in korenite spremembe v smeri celovite ohranitve naše arhitekturne dediščine in stavbne kulture. Knjižna dela Miroslava Kajzelja, zadnja in obe predhodni knjigi, bodo postala nepogrešljivi vodniki.

Dr. Živa Deu